Včasih imam občutek, da moja ljubezen do psov ne bi bila tako velika, če bi imela že od malega psa, vsaj tako je videti pri mojem sinu, ki s psi raste že od rojstva, pa nad njimi ni ravno preveč navdušen. Tako da, na žalost ali na srečo, kljub veliki ljubezni do psov, »svojega« psa nisem imela nekje do sredine osnovne šole. Zakaj »svojega« v narekovajih? Pes namreč ni bil moj, saj mi starši niso dovolili imeti psa, kar so kompenzirali z vsemi drugimi živalimi (mačkami, papagaji, hrčki, želvami in ribami) a želja po psu ni nikoli zamrla. Zato sem se s sosedi dogovorila, da njihovega kodra, vsak dan po šoli in zvečer pred spanjem peljem na sprehod, ga kratačim, šolam in celo peljem na njegovo 1. pasjo razstavo (lokalno). Po Kimiju sem »imela« sosedovega Bonija, ravno tako kodra. Glede na to kar o psih vem danes, se čudim, da sta me oba kodra še solidno poslušala... mariskaj sem ju uspela naučiti, čeprav danes vidim, da sta imela v glavi več kot jaz :). Šele koncem srednje šole sem dobila svojega prvega psa Khana, pasme Akita inu (Veliki japonski pes). Slaba izkušnja, s sicer prečudovitim psom, mi je dala največ izkušenj na področju šolanja in psov nasploh. Zaradi specifičnosti pasme sem se bila prisiljena izobraževati, preizkušati različne metode, se učiti telesne govorice psov ... če ne bi bilo Khana nikoli ne bi toliko prebrala, toliko stvari preizkusila in se toliko naučila. Danes sem ponosna spremljevalka svoje psičke Naje, pasme Lagotto romagnolo.