Barbara Horvat - sodniška pripravnica
V ulici, kjer sem bivala, so že od nekdaj imeli vsaj kakšnega psa, vendar čeprav sem se z vsemi “razumela”, je bil moj prvi bližnji stik s psom na počitnicah na morju, kjer so lastniki imeli rotvajlerko, s katero smo se otroci vsak dan vozili na plažo v prtljažnem delu katrce. Ne le da je imela močan “materinski” nagon za otroke in bila zelo tolerantna psica do “svojih”, še več, nikoli se ni slinila po meni, temveč le po sestrični. Moj drugi bolj “domači” pes je bil pekinčan, s katerim sem imela možnost bivati in ga sprehajati vsak dan, ko sem bila na počitnicah pri sorodnikih v Nemčiji. Z leti je bilo v ulici čedalje več psov, ravno tako pa je imelo čedalje več sorodnikov pse, katerim sem med počitnicami metala žogice. Vendar prvi družinski pes je prišel k hiši šele leta 2002, “novofundlandec”, izredno energičen in poln želje do dela in mentalne zaposlitve. Z njim je hodila v pasjo šolo mama, jaz pa sem ju vedno spremljala ter si ga tu in tam sposodila. Čez 4 leta je k hiši prišel mladič iz “druge roke”, mešanec “sibirski husky-nemški ovčar”, s kupčkom težje rešljivih pridobljenih fobij.
Tudi njega sem si lahko le tu in tam sposodila, ter z njim celo opravila “družinski” BBH. Z obema sem sicer pridobivala različna znanja, vendar ker nista vedno bila na “razpolago” na posojo, sem po 1 letu iskanja po celotni Sloveniji v 2008 končno prišla do svojega prvega psa, tj. mešanke “nemški bokser-nekaj večjega”. Z njo sem pridobila veliko znanja, saj sva se poskusili v vseh možnih disciplinah po netekmovalni in tekmovalni plati. Ona je tudi moj prvi pes, s katerim sem opravila ne le RO1 izpit, temveč tudi RO4. Ker je k hiši prišlo še kar nekaj psov, ki so iskali začasno namestitev, in ker niso vsi našli domov, sem tako obdržala histerično-umirjenega mešanca s “terierem”, s katerim sem opravila tudi RO3 izpit in imela mnoge cilje, a je bil zaradi zdravstvenih težav evtanaziran pri 7 letih starosti. Vmes je iz želje aktivno delati s psi k hiši prišlo še par pasemskih psov, saj je za kaj takega bil potreben ustrezen karakter, ustrezni nagoni, zdravje oz. vse, česar željenega nisem oz. neželjenega sem imela pri mojih mešančkih. Dejansko se mi je kinološki svet, razumevanje pasjih nagonov, spoznavanje s še več različnimi disciplinami, ki so nedostopne mešancem, polno odprl šele z različnimi pasemskimi psi. Z leti sem si pridobila (in si še vedno pridobivam) toliko znanja, da sva z mamo registrirale lastno psarno in tako sedaj vzrejava pse, ki imajo karakteristike nama pisane na kožo, za najine lastne potrebe, ter jih že od rojstva dalje pripravljava glede na izbrane cilje. S potoma sem si pridobila par različnih inštruktoskih nazivov, postala vodnik RO psa ter sodniški pripravnih za RO. Še vedno se stalno izobražujem za nove KZS nazive kakor tudi samoiniciativno pridobivam znanje tako doma kot v tujini.