Mirta Kadivec

 

 

Po večletnem nerganju staršem, vsem obljubam o zgodnjem vstajanju, dolgih sprehodih in opravljenem šolanju, sem pri 12 letih dobila srednjo šnavcerko.  Izbira pasme in mladička v leglu je bila (po mojem takratnem mnenju) zelo premišljena, čeprav se mi danes ne zdi več tako :) Kljub vsem muham med najinim odraščanjem sva opravili osnovno šolo in izpit B. Zaradi takratnega načina dela v kinoloških društvih šolanja nisva nadaljevali, vedela pa sem, da Rosa še zdaleč ni moj zadnji pes. Po petih letih se nama je pridružil jazbečar Valdi. Z njegovimi učnimi uspehi se ne morem hvaliti, bil pa je poseben kuža…

 

Rosa se je pri svojih 11 letih poslovila, nakup novega pasjega mladička pa je bil samoumeven. Še vedno sem vztrajala med »brkatimi« pasmami in izbrala airedalsko terierko Zaro. Z njo se je leta 2005 moja aktivnost v kinologiji šele dobro začela in z leti niti malo ne popušča. Z Zaro sva uživali na treningih vaj poslušnosti, nekajkratnim poskusom sledenja in obrambe, igri…, popolnoma nov svet pa se nama je odprl, ko sva »odkrili« rally obedience. Od takrat je najin odnos še popolnejši.  Za RO poskušava navdušiti tudi enega od devetih Zarinih mladičev – Quicka, ki nad kakršnim koli delom ni najbolj navdušen…